BOLEČINA IN ŽALOST

..nikoli.. zares nikoli ni nikogar ob tebi..

vedno ostajš sam.. debilni človek, ki štrliš čez robove pričakovanega..

kajti.. žal ti je lahko le zato, da si se rodil.. vse ostalo je pretiravanje in prostituiranje..

ki te iztiska v hrepenenja po razumevanju.. varnih objemih v katerih se lahko odpočiješ..

..debilni človek.. (ki) SEM.. vrjel v sanje.. Ljubezen.. Resnico.. Predanost..

le kateri idot mi je uspel nasuti ta ničvredni plevel pojmov, ki ostaja izropan vsebine ..vsajen v moje možgane

..cvetoč in.. JAZ v smradu teh cvetov, ki še vedno gojim upanja, da je lahko drugače, da je mogoče..

TISTO – KAR JE BILO VEDNO NEMOGOČE..

TISTO KAR JE BILO USTVARJENO MENI NEDOSEGLJIVO IN MI VRINJENO LE TOLIKO, DA SEM POLNILA MEDPROSTORJA Z SLEPIM UPANJEM, KI GA JE IZPIJALA ČRNA MATERIJA!

FACEBOOK

..pa sem mislila, da se lahko skrivam na medmrežju.. izkašljujem svoje traume in psihoze.. srečo in vznemirjenosti ne da bi bila razkrita in prepoznana..

ah.. kako naivna punca. Kot poslednji dinozaver (za katerega sem se oklicala kar sama) se borim z časom, ki me vrtinči ne da bi se uprla sili, ki mi tako vztrajno ponuja možnosti tukaj in možnosti tam, da bi le bila povezana, da bi končno našla nišo skozi katero lahko zakričim svojo prisotnost in vse tisto kar hočem, da je slišano, kar hočem, da je opaženo ..pa (skoraj) nikjer ni nikogar, ki bi imel moč in voljo, da bi to prenašal.. pa ne samo to – JAZ HOČEM PUBLIKO!

TAKO: in zdaj se lahko grem kar hočem.. sem kar hočem.. in hkrati dobim publiko, če imam tehtne informacije, ki so vroča roba na trgu povezanih.. med katerimi smo vsi prijatelji ..in v sakem trenutku lahko pristopamo drug k drugemu le dovolj zanimivo se moramo razgaliti.

Golota torej.

Figovo listje (videospoti, interesi, filmi, znane osebnosti) pa še vedno zakriva ali prefinjeno odkriva tisto o čemer si drznemo sanjati.

Golota torej.

KAKO GROTESKNI SMO LJUDJE

Pride čas, ko se potegneš vase.. sem zapisala nekoč.. v neki pesmi.. takrat sem še pisala pesmi.. in potem so prišli drugačni časi.. druge izkušnje in potegnila sem se vase.. – prvič..

..dolgo, prav dolgo sem se upirala volji po uresničitvi tega kar mi je namenjeno živeti.. in živela, kot se je od mene pričakovalo.. kot mi je dopuščalo materialno stanje in socialni status v katerega sem bila pahnjena pa naj mi je bilo to povšeči ali ne..

..seveda vedno lahko kaj naredim za spremembe in še danes se trudim in ne le to, želim in težim k iskrenemu dopolnjevanju na vseh področjih, ki naj me pripelje do trenutka ko bom lahko vdihnila blagostanje človeka.

..in tako sem po vsem trudu skoraj okusila svobodo ..samost bivanja.. s samim seboj daleč od drugih in z drugimi.. ko me je zavrtinčil duh ljubezni.. (bi se mu lahko reklo) in ponujena mi je bila drugačna svoboda.. – postala sem srečna!

..rodila sem čudovito deklico ..ne da bi vedela kakšne skrbi bo vnašala (ali bolje – bom ob njej vnesla v svoje življenje) ..in ne vedoč, da bo terjala vsako mojo sekundo.. vsak moj vdih.. in da bom ostala brez sebe v tistem smislu, ki sem ga skrbno gradila in izpopolnjevala.. in da se bom z njo znova rodila.. lepša, močnejša, bolj pozitivno naravnana v vseh življenjskih situacijah, ki krojijo moje bivanje ..kot se pač zahoče.. ne vem več komu, ne da bi iskala krivca, pa se mi zdi, da komurkoli.. – mojemu partnerju, ki me je osrečil, ljudem, za katere mislim, da sem jim blizu, pa vsem tistim, ki so zgradili ideologije ideologij katerih učinek sem in znotraj katerih iščem že davno izgubljeni, temu svetu odvzeti smisel.. in potem in po vsem tem.. solzna in objokana.. tesnobna ali srečna.. grem dalje..

..pri vsem skupaj se zaenkrat izkazuje za najbolj zanimivo predvsem dejstvo, ki nakazuje na to, da je sreča stanje duha, ki je večno.. da ga tudi globoko razočaranje ali pa neumorna žalost ne preženeta iz nekega koščka moje duševnosti, osebnosti, mojega bitja.. ali česarkoli že.. – sreče.. tega stanja, ki kot nek droben glasek.. škratka ali vile.. nekega čudežnega bitja ..prišepetava v radosti ..skozi solze in težo v prsih.. ..vse dobro.. vse dobro..

..in ko se ustrašim, da gre morda zopet le za kakšen zvit in pretanjen trik moje psihe.. ali vsega tega kar nam je človeku dano v čudenje in uporabo.. torej mi – nam samim.. in da se po kakšni spretni potegavščini vlečem iz črne luknje v katero sem padla.. se zavem, da se zopet vlečem vase..

..razočarana in utrujena..

..veliko vsega kar živim nisem pričakovala.. pa ne da bi izbirala, če bi vedela kaj me čaka.. le predpostavila nisem.. bistvenega.. da je po vsej logiki (ne vem česa) najbrž pričakovati vso izčrpanost in umanjkanje mene same.. mhm, meni sami.. bolj me bega dejstvo, da Zoja sploh ni problem in da me ta trenutek bega vse to kar je moj partner in kako posreduje v trenutkih, ko bi si lahko odtrgal več svojega časa zato, da bi ga meni ponudili le malo.. le malo..

..no.. tega pa res nisem pričakovala..

kako lahko je zakockati čustva drugih ko gledaš le nase in kako težko se je šele sprijazniti, da pozabljenje ne pride nikoli.. nikoli..

..v teh okoliščinah.. še dolgo ne..

kako groteskni smo ljudje

BURJA

..zunaj piha. Končno. Najverjetneje bo tale burja odpihnila slabo vreme in ohladila ozračje. Morda prihaja zima. Zagotovo prihaja zima. Virusi so me že obdelali.. upam, da odpihne tudi te.. tale burja. Ah, kako enolični znajo biti dnevi.. pa toliko življenja v njih. Ah, marčnještvo in brezvoljnost, ko bi vaju bila rešena.. za dan ali dva.. spočita in odrešena skrbi..in skrbi.. bi.. poljubila tvoja debela lička in s teboj odplesala v dan.

ah.. kako natolcavam.. pa saj to počnem.. niti ne toliko marčna.. in zelo utrujena..

ja.. poljubljam tvoja debela lička in skupaj ustvarjava dan..

KONČNO

..pa še to samo zato, ker imam ..mhm.. slabo vest.. ..ja, tako bi se lahko reklo ..temu počutju..

če je stanje vesti, za keterega predvidevam, da je zavestno stanje, moč enačiti ali ga pripisovat počutju/počutenju?

..ha ha..ha ..še sem živa.. in smešna.. tako se končno spet malček pogovarjam sama s seboj.. drugače kot sicer..

ah.. paše to smetenje medmrežja..

tale blog je zares le smet na medmrežju.. z svojim obstajanjem.. neuporabljan.. ne služi ničemur.. razen meni ..da se kdaj pa kdaj spomnim.. kakšnega trenutka.. ah..

v tej neskončni zgodbi virtualnega soobstajanja sameva zaznamovan od lastnice.. pozabljen in zavržen..

pa tako koristen in po meri ravno meni, ki bi vsak dan morala vanj zapisati le besedo ali dve in sobivanje z menoj bi bilo znosnejše..

..mmm..

rada vem.. da obstaja tale blog.. in morda vendarle ni le smet na medmrežju..

..misel, ha?

pozabljena in zavržena misel v medmrežnostnem prostorju..

..ČLOVEK

..sem tik pred zaključnim šprintom, ki mi bo v cilju razkril čudež Rojstva.

Za mano je devet mesecev nosečnosti. Nehote se obračam v preteklost in skušam dojeti kako sem doživljala porajanje malega bitja, ki čaka da mu dovolim vdihnit atome zraka in mu ponudim življenje zunaj mojega telesa, ki ga bo vpelo v verigo človeštva in mu odkrilo izkušnjo našega bivanja.

Sprašujem se ali sem si dovolila doživeti to čarovnijo v vsej svoji nepojmljivi opravi ali pa sem vendarle preveč razumsko posegala v njeno dogajanje. Vprašanje se mi poraja iz povsem preprostega razloga; danes namreč že drugi dan po predvidenem datumu poroda bdim v čakanju. Sprašujem se ali sem morda z grobim razumskim poseganjem in nepotešljivo željo po razumevanju tega naravnega proces morda vendarle onemogočila naravno delovanje hormonskega sistema svojega telesa. Težko bi izključila možnost, da temu ni tako, saj so (kot mi je znano) hormoni vendarle v neposredni povezavi z našim psihičnim dojemanjem sveta in samih sebe – in zato torej – čakanje.

- in kaj lahko storim sedaj? Najverjetneje res le čakam. Čakam, da bo moje telo dozorelo za to, da porodim malo bitje, ki bo skupaj z nama odkrivalo lepote kot tudi bridkosti našega (sicer omejenega in vendar življenja vrednega) življenja.

Tako zelo jo Ljubim, da se mi že meša od vseh čustev, ki jih gojim do nje.. in od hvaležnosti vsem silam našega univerzuma (seveda, sem postala religiozna, četudi sumim, da sem k temu nagnjena zelo globoko v samem bistvu mene same – o tem zakaj je temu tako.. kdaj drugič v pisani besedi.. ) in ..hvaležnosti do same sebe, ker sem kar sem.. in ker mi je ravno ta pozicija omogočila to neverjetno izkušnjo našega malega bivanja.

V tem brskanju po miselni šari mislečega še vedno nisem sproščena v čakanju na ta pomembni dogodek ..in morda.. samo morda mi je to pisanje nakazalo smer v kateri lahko kaj naredim, da se prepustim še zadnjim dnem najinega nerazdružljivega bivanja.

ŽIVLJENJE IN SMRT

Porodila sva življenje. Zdaj raste v meni mala deklica. Deklica, ki je vsak dan večja in iz dneva v dan bolj pripravljena na življenje zunaj mojega telesa.

Nehote se mi poraja strah pred porodom.. strah pred tistim trenutkom, ko bova dejansko porodila najino malo deklico v življenje. In vendar.. se vprašujem ..zakaj? ..zakaj strah pred tako presunljivim in čarobnim dogodkom?

Ah, ja.. kako sebičen je človek. In mar je strah pred smrtjo v porajanju življenja sebično dejanje?

Šele v tem trenutku, ko mi je ta strah dejansko uspelo zapisati, sem se ovedela grozovitosti te misli. Srž njene srhljivosti najbrž počiva v srčiki vsakega od dveh dogodkov, ki nas vkleneta v okove naše pojavnosti. Vkleščenost teh dveh dogodkov v ta-istem stavku je sama po sebi tako grozovita, da se ob odmiku od le-te misli celo življenje, ki biva med njima zdi premajhno za dogodka kot sta – življenje in smrt.

Kako majhni smo ljudje.. veliko manjši od najine male Zoje, ki bo kmalu vdihnila te atome ničnosti in veličine našega bivanja. Čista.. tako neposredna.. tako tukaj in tako zdaj.. tako najina, da bo postala svoja.

Veliko premajhni smo ljudje, da bi posegali v čarovnijo Življenja in Smrti.. veliko premajhni za strah pred njima.. veliko premajhni celo za življenje, ki nam (tolikokrat) polzi med prsti.

RUTINA

Se zgodi, da se mi prav nič ne postori v okolju kjer bivam.. zgodi pa se le zato ker se zasitim z enoličnostjo tistega početja, ki naj bi me vsakodnevno okupiralo oz. me okupira..

..vsakomur se dogaja, da se občasno naveliča dnevne rutine, razen če mu le ta ne zagotavlja tistega eksistenčnega minimuma, ki ga mora(mo) dnevno izpolniti zato, da preživi(mo)..

..obstajajo celo tisti, ki jim ravno ta ujetost šele omogoča, da se osmislijo kot celostna bitja z neko družbeno koristno vlogo ali morda celo kot posamezniki, ki jih žene namenskost njihove dejavnost, bodisi v korist samemu sebi (kar bi bil legitimni in pričakovani vzorec obnašanja povprečnega posameznika, ki si večerne urice najraje krajša pred oknom v svet, ki mu spretno nalaga opcijske sheme po katerih bi lahko dejavno osmislil svoj naslednji dan) bodisi v namišljeno družbeno korist (ki je žal le redko ne-namišljena, saj smo skozi svoj evolucijski razvoj uspeli kreirati nepregledne množice umetnih potreb, brez katerih je pred(post)moderni človek ravno tako (ali še boljše) shajal sam s seboj, odrešen vseh nepotrebnih travm, ki jih generira moderna družba, zato da vozlišča moči lahko kopičijo kapital za sebično-ego-tripizirani blagor kradljivcev in manipulantov, ki so le še sence marionet, ki jih je pogoltnil pohlep lastne nemoči) zato, da ohranijo svoj čredni nagon, saj jim le ta omogoča, da se doživljajo kot nepogrešljive delčke sistema, ki jih poganja.

..sami mi ne uspeva gojiti dnevne rutine.. četudi predpostavlja moj eksistenčni minimum, ki bi moral biti dosežen..

..vzorec me ne prenese.. potrebujem zdrse in neodgovorno vedenje v smislu odklonskosti od pričakovanega.. morda se samo izmikam predvidljivosti.. in vendar.. mi ravno ta nepredvidljivost omogoča, da se ohranjam, da se v določenem trenutku zavem.. da življenje ni le to.. ampak veliko več!

ZAUPANJE

Kako malo priložnosti v življenju nam je dano v neposredno izkustvo, ki temelji na zaupanju. Ali pa je morda izvor vsakega izkustva ravno zaupanje? Mar bi življenju lahko rekli življenje, če bi ne bilo ravno izkustvo tisto, ki ga pogojuje?

Torej, recimo da bi v življenju ne bilo izkustev; torej, bi ne bilo izkušanj, ki nas bogatijo z izkušnjami in polnijo našo glavo z spomini; toda, če bi ne imeli spomina, mar bi ostajali subjekt (če izvzamemo dejstvo, da smo najverjetneje lahko le še objekt) ali morda boljše, mar bi ne z izbrisom spomina izbrisali tudi vso zavedanje sebe kot bitja, ki se poraja in poraja življenje? Mhm. Kakorkoli.. vsako izkustvo nas obogati, tako ali drugače. In mar smo vedno pripravljeni zaupati?

Zaupanje je umetnost, ki se je priučujemo celo življenje. Razumljivo je, da ne zaupamo instinktivno, saj so naši instinkti ohromljeni ali v večji meri eliminirani iz podatkovne baze našega delovanja. Njihovo dojemanje (v kolikor nam ga je uspelo ohraniti) pa kontaminirano z tako imenovano »cyber stvarnostjo« v kateri nam je dano bivati.

Zatorej mi ne ostane nič drugega kot spoznanje, da ta  redek in stvaren občutek, ki se mi ponuja v neposredno izkustvo od mene zahteva le – zaupanje.

»Skoraj« religiozno potešitev, da je vse ok; da bo vse še boljše in da ta kontaminirana cyber stvarnost, polna »objektivnega«, razumsko pojasnjen-ljivega in vednostno ovekovečenega sranja, ki polni naše glave in bega našega duha, ne ruši le globokega ravnovesja naše bitnosti, ki smo si jo kot človeška vrsta ukrojili, da bi bili univerzalnejši, da bi ostajali ne-ujemljivi v svoji razsežnosti, ki nas postavlja na čelo rodoslovnega debla Živalstva, marveč nas celo peha v nenehno hlastanje po informacijah, ki tešijo naše lačno mentalno žrelo, ki ožgano od ognja »vednosti« lahko bruha le še saje.

Zatorej – Zaupanje. Religija. Iskanje umrtega Boga, ki mi edini lahko ponudi odrešenje, ki edini lahko pomiri moje begajoče misli in mi kliče: »zaupaj«!

Nič nimam proti slepoti in vendar, mar ni najtežje pozabiti na vse kar veš in se preprosto prepustiti? Ah ja.. se-ve-da! Sistemska napaka mojega delovanja je vgrajena v moj organizem. Moje telo se je spremenilo in se spreminja.. – kako, da ne ..saj se pripravlja na porod! ..kolapsiram iz enega samega razloga – lakote – lakote po vedenju zakaj tako in tako in tako.. ko bi mi bilo dovolj le vedenje o tem, da sem noseča in pika.. ko bi le nehala hlastati po informacijah, ki mojo nosečnost delajo nenaravno ali pa je dandanes celo zelo naravno, da smo takšno čarovnijo tako brutalno popačili.

Ah, ja – Zaupanje.. zaupanje v tisto kar čutim.. zaupanje v želje.. zaupanje vase – ki sem – zdrava in kot takšna tej mali lepotici lahko nudim predvsem to zlata vredno stanje poleg vse ljubezni, ki naju obdaja. Ah, kako Religiozno! Živela Religija! Živelo Zaupanje! Živel od mrtvih ustali Bog!

OLAJŠANJE

Vedno znova se mi je težko soočati z nepopisanim listom papirja. Vedno znova me preganja taisti nemir, ki mi ne dovoljuje, da bi bežala in ubežala sama sebi. Četudi nisem več sama in moje življenje krojita dve osebi, ki bosta zagotovo ostali tudi edini dve osebi, ki sta moje življenje tudi ukrojili.. ..me še vedno preganjajo besede.. ..in nemoč pred nepopisanim listom papirja.

Kot, da bi praznina ne zmogla obstajati sama po sebi. Kot, da bi bila njena prvobitna metafizična zakonitost biti polna same sebe in hkrati zakon, ki praznost kot takšno le potrjuje njena nezamenljiva realnost.

Zatorej Besede. Zatorej listi papirja. Beli, rumeni, virtualni, toaletni, ..

Zatorej Jaz pred Besedami, ki polnijo ta virtualni list papirja. Nezamenljiva in neubežna tisti notranji zakonitosti, ki me pogojuje v mišljenju, dihanju, dotikanju, ljubljenju. Taista kot sem bila preden sta obogatila moje življenje in vanj vrisala nedvomno srečo in zaupanje v Vaju ..v Nas. Taista, ki ostajam tolikokrat pretresena nad ničevostjo vseh tistih občutkov, ki so namenjena tistim, ki mi jih v tolikšni meri ne znajo vračati ali pa sploh ne zmorejo. Zatorej zavetje belega papirja, besede.. da se pomirim s seboj in varno utonem v sen Našega sveta.

V bistvu pa so vse te besede le zaradi ženske, ki je »razsodno« ugotovila, da je moj Dragi dober – predober in skorajda zaščitniško pripomnila: »le glej, da mu ne boš kaj storila; da ga ne boš izkoriščala«. Kot, da bi me poznala bolje kot poznam samo sebe. Kot, da bi imela razlog, da bi kaj takšnega sploh lahko pripomnila. Kot, da sem zmožna ali bolje – kot, da se je mogoče okoristi s človekom, ki ga Ljubiš!

Fej pa takšni nezaupljivi posamezniki, ki naj bi jih razumela in kaj!? ..z razumevanjem pomilovala!? Fej pa pomilovanje! ..in vse tiste hijene, ki jih nevede ali celo z razlogom spustimo blizu srca, da nam v bolečini in razdoru polnijo oči s solzami in srce s strahom pred samimi seboj.

Četudi nisem več sama nama ostajam zvesta.. vsaj dokler ne privekaš na svet.. nama ostajam zvesta v dvojini.. nato ti ostanem zvesta.. Tebi in najini Ljubezni.. zavoljo nas samih in naše sreče, ki če bi bila vselej neodvisna od sreče drugih, bi me ne pehala v dvome in neutemeljene strahove, ki kalijo mojo zvestobo do mene same.. kajti

če morje odplavi grudo prsti

je mene manj.. ..zakaj vklenjena sem v človeštvo..

..zato ne pošiljaj spraševati komu zvoni

- zvoni tebi!